Kapela sv. Jožefa je tesno povezana z gradom Ruperč vrh. Skupaj z njim je bila pozidana v 17. stoletju in skupaj z njim je bila požgana med drugo svetovno vojno. Tako kot podoba gradu je spomin nanjo ohranjen le na starih razglednicah. Grad Ruperč vrh so pozidali grofje Paradaiserji potem, ko so si razdelili gospostvo Mehovo. Zidati so ga pričeli leta 1641, dokončali pa leta 1657. Leta 1726 je grad skupaj z gospostvom Mehovo - Ruperč Vrh kupil cisterijanski samostan v Kostanjevici. V njegovi lasti je ostal do leta 1786, ko je cesar Jožef II. samostan razpustil in je njegovo imetje prešlo v državni verski zaklad. Leta 1918 je grad in posestvo kupila Josipina Stare, od leta 1936 je bil v lasti družine Fabjančič. Po drugi svetovni vojni je bilo posestvo nacionalizirano, leta 1994 pa vrnjeno nekdanjim lastnikom. O kapeli je pisal novomeški gimnazijski profesor Frankovič, ki pravi, da je bila kapela pozidana 1665, leta 1763 je pogorela, leta 1765 je bila obnovljena in leta 1766 posvečena sv. Jožefu. Kapela je imela tri oltarje, njena notranjost je bila bogato okrašena s freskami. Nad glavnim oltarjem je visela slika sv. Jožefa. Eden od stranskih oltarjev je bil posvečen sv. Benediktu, začetniku zahodnega meništva, ki ga danes slavimo kot zavetnika Evrope, drugi pa sv. Peregrinu, zavetniku proti kugi in bolečinam v nogah. V stolpiču z uro je visel bronast zvonček, ki ga je leta 1765 vlil zvonar Dominik Frančišek Tomasin. V prvi svetovni vojni je bil zvon rekviriran za vojaške potrebe. Profesor Frankovič piše, da je šmihelski župnik maševal v grajski kapeli štirikrat na leto (na četrto postno nedeljo, na drugo nedeljo po veliki noči in dvakrat v mesecu oktobru). Ko je bila kapela leta 1942 požgana, je ključar cerkve sv. Nikolaja v Stranski vasi rešil in v to podružnico zanesel dva kipa angelov iz druge polovice 18. stoletja. Ohranjen je tudi kamnit grajski portal, ki ga je arhitekt Marjan Mušič uporabil za vhod v Knjižnico Mirana Jarca./index.php/content/display/36